»Igro smo tako pripravili z željo, da z igrivostjo, nežnostjo in skozi skupno poslušanje najmlajših in njim pomembnih odraslih ustvari varen prostor, v katerem lahko začutimo in vidimo tudi žalost in jezo, občutka, s katerima je prepredeno vsako odraščanje.«
»A iz drobnega besedila so se potem izluščila veliko širša vprašanja: občutek (ne)pripadnosti, odnos do (ženskega) telesa, zmožnost pogovora in poslušanja ter navsezadnje osnovna vljudnost in empatija, ki nam je v vsakdanu verjetno nezavedno, a hkrati pogosto tako okrutno primanjkuje.«
»Skoraj nikdar se nisem družil z drugimi dečki … imel sem doma dovolj igrač, ki mi jih je naredil oče; bil sem čudno sanjav otrok in sem pogosto hodil s trdo zaprtimi očmi, da so navsezadnje mislili, da slabo vidim, čeprav je bil pri meni ravno ta čut posebno dobro razvit.«
»Odraščanje na podeželju, študij v prestolnici, vračanje v kraj otroštva z odzivi okolice … Lahko bi rekla, da sem se z lahkoto poistovetila z glavno junakinjo, da sem jo čutila od prvega branja dalje.«